Če bi mi kdo tri leta nazaj rekel, da se bom odpravil na Madžarsko na j-rock koncert in da bom prijateljeval s predstavniki Japonske ambasade v Sloveniji, bi ga najprej vprašal, kaj j-rock sploh pomeni, potem pa bi se mu najbrž smejal.
Tri leta nazaj sem o japonski vedel, da obstaja, vedel sem tistih nekaj stvari, ki spadajo pod splošno razgledanost in poznal natančno tri japonske besede: sushi, bonsaj in origami.
Nisem bral mang, nisem gledal animejev ali poslušal japonske glasbe, takšne oziroma drugačne. Ideja da bi jedel surove ribe pa mi nikakor ni prišla na pamet.

Potem pa sem dve leti nazaj v novi službi spoznal Denisa in čeprav je zanj že takrat obstajala samo Japonska, nikoli nisva prišla na to temo, dokler ni na mojo playlisto poleti 2009 prišla spodnja pesem:


Lolita 23Q – Ceramic*Star



Konec leta 2009 pa se je v pogovorih že omenjala ideja o društvu in v začetku naslednjega leta je padla odločitev, da se ustanovi prvo japonološko društvo v Sloveniji.
Kljub neskončni količini papirologije s katero sem se mogel spopasti, preden smo sploh lahko oddali vlogo za ustanovitev društva na Upravni enoti, se mi je zdela ideja zanimiva in idealen način, da s prve roke na novo odkrivam Japonsko.
Zavrnitev prve vloge z UE Ljubljana je bila samo dodaten izziv in čez slab mesec smo na Tobačno ulico odnesli nov sveženj papirjev, ki pa so tokrat dobili uradni štempelj gospodične za pultom in Touhou je bil ustanovljen.

Aprila pa že je sledil odhod na prvi koncert v Budimpešto, kjer je gostovala j-rock skupina Lm.C. Ja, takrat sem že vedel, kaj pomeni j-rock. 🙂