Kako so japonci razvili pitje čaja v vseobsegajočo umetnost, ki je čajni obred? Več o zgodovini čajnega obreda bo povedal Kimura Soshin, vodja Hoshinkai Čajne šole in avtor številnih del o tematiki.

Chobakyubazu Byobu, naslikana v 16 st. V ozadju na desni čajni mojster s klobukom na glavi pripravlja čaj za bojevnike.

Chobakyubazu Byobu, naslikana v 16 st. V ozadju na desni čajni mojster s klobukom na glavi pripravlja čaj za bojevnike.

Čaj je na Japonsko prišel iz Kitajske. Kljub številnim legendam, ki obkrožajo prihod čaja na otok, pa na splošno velja, da so čaj s seboj prinesli odposlanci na Kitajsko, znani pod imenom kentoshi med 7. in 9. stoletjem. Čaj je takrat veljal za dragoceno zdravilo, šele v 12. stoletju pa lahko resnično govorimo o razvoju kulture pitja čaja. Po legendi, naj bi menih Yousai odpotoval na Kitajsko, da bi spoznal skrivnosti Rinzai Zen Budizma in naj bi se prvi vrnil v domovino s semeni  čaja, po kateri je kasneje tudi širil obred pitja čaja.

Yousai Zenji, ki je prinesel čajno kulturo na Japonsko

         Yousai Zenji, ki je prinesel čajno kulturo na Japonsko

V začetku so čaj pili v kaisho – vrsti salona, ki je tudi služil kot Zen tempelj. Ti kaisho so bili pomembna okna v kulturo celinske Kitajske. Samuraji, ki so takrat zamenjali vladajoče sloje na Japonskem in so čaj uživali kot posebno specialiteto, so na Zen Budizem ter takrat nov običaj pitja čaja gledali kot na kulturno dediščino, ki jim je predstavljala duh kitajske kulture, katero so želeli prevzeti in graditi na njej. Na podlagi tega so predvsem višji sloji v Kyotu prevzeli igro tocha – spopadajoči čaji, v kateri so tekmovalci skušali uganiti vrsto čaja na podlagi njegovega okusa. V Kyotu so se takrat tudi prirejale razkošne čajne zabave, katere so okrasili z dragocenimi predmeti, katere so uvažali iz Kitajske, s skupnim imenom karamono. V vzpostavljanju pravil za pripravo in pitje čaja, kot tudi za okolje v katerem naj bi se čaj užival, so se te zabave povzdvignile v več kot le običajno pitje čaja ter s tem pričele postavljati okvir za čajni obred.

 

Ob požigu Kyota med Onin vojno v 15. stoletju, je kultura pitja čaja cvetela v obliki wabicha – tip čajnega obreda, ki je poudarjal spiritualnost in je bil osnovan na Zen Budizmu. Nekateri temu obdobju pripisujejo rojstvo estetskega koncepta wabi in sabi; kljub življenju v vojni, ko je bila smrt nekaj vsakdanjega, so nekateri upali na prijetno izkušnjo z drugimi ljudmi in predmeti. To je bil premik v zavesti proti sistemu vrednot, ki je občudoval lepoto v praznini in ni zanikal brezobličnosti, minljivosti in pomankljive nepopolnosti.

Sen Rikyu izpopolni umetnost čajnega obreda

Po uničenju Kyota v Oninovi vojni je dediščino čajnega obreda prevzel bogat sloj trgovcev iz Osake in Sakaia. Ti so uporabili od samurajev predhodno cenjeno kulturo in z njeno pomočjo vzpostavljali stik z vplivnimi osebami, ti pa so se udeleževali čajnih obredov za uveljavljanje svojega političnega vpliva.

Sen Rikyu, čajni mojster 16. stoletja, ki je izpopolnil Čajni obred

Sen Rikyu, čajni mojster 16. stoletja, ki je izpopolnil Čajni obred

 

Najvidnejša oseba tistega časa na področju čaja je bil Sen Rikyu, čajni mojster takratnih dveh najvplivnejših mož, Oda Nobunaga in Toyotomi Hideyoshi-ja. Rikyu je razvijal čajni obred kot vse obsegajočo obliko umetnosti z vplivom na politiko in celo ekonomijo takratne Japonske. Med prizadevanji za uveljavitev političnega vpliva čajnega obreda je Sen Rikyu ostal predan zasledovanju wabicha, izpopolnjevanje čajnega obreda v absolutno umetnost. Njegovo življenje se je tragično zaključilo, potem ko mu je Toyotomi Hideyoshi ukazal izvesti obredni samomor. Njegova prizadevanja za umetniške koncepte čajnega obreda so mu posthumno prinesla naziv “chasei” – svetnik čaja, katerega so mu podelili njegovi nasledniki. Po njegovi smrti so mnogi njegovi učenci nadaljevali prakticiranje wabicha, kar se je kasneje razvilo v številne čajne šole, kot jih poznamo še danes.

V drugi polovici 17. stoletja se je čajni obred začel širiti med množice. V tem času so se običaji posameznih čajnih šol dodelali in ustvarili so iemoto sistem, po katerem ena družina nadaljuje tradicijo posamezne čajne šole iz generacije v generacijo. V tem času so tudi začeli uporabljati izraz sado – način čaja. Ob koncu 19. stoletja so začeli čajni obred uporabljati kot način učenja manir in etikete, protokola za mlajše dame iz premožnejših družin, ob enem pa se je v tem času tudi rodila tradicija zbiranja čajnih pripomočkov, s čimer je čajni obred dobil kulturni status hobija. Po drugi svetovni vojni je čajni obred še pridobil na veljavi kot način učenja manir in etikete za mlajše dame iz vseh družbenih slojev.

Kitano Ochanoyu Zu prikazuje zgodovinsko poznano čajno zabavo, katero je gostil Toyotomi Hideyoshi v 16. stoletju

Kitano Ochanoyu Zu prikazuje zgodovinsko poznano čajno zabavo, katero je gostil Toyotomi Hideyoshi v 16. stoletju

Čajni obred danes

Čajni obred danes doživlja eno izmed večjih sprememb v svojem obstoju. V zadnjih letih ljudje izgubljajo tradicionalni pogled nanj kot na način učenja manir in etikete, pač pa ga želijo doživeti kot izraženo umetnost, vidik katerega je v ospredje postavljal že Sen Rikyu.

Čeprav se je pitje čaja razširilo po vsem svetu, pa se ne more primerjati s tistim na Japonskem, ker japonski čajni obred ni samo konzumacija čaja, pač pa predstavlja kulturo gostoljubnosti. V čajnem obredu čaja ne pripravljamo zase, pač pa ga ponudimo drugim; pripravljanje čaja je umetnost, ki prebudi vseh pet čutov in vključuje prilagojenost letnemu času in tematiki obreda, uporablja pa vrsto različnih pripomočkov, od oblačil do hrane ter notranjega dekora čajne sobe.

Zato gre čajni obred naprej od vizualne umetnosti, katero lahko opazujemo s svojimi očmi; spodbudi nas, da razvijemo estetično razumevanje minimalistične lepote, ki se ustvarja med povezovnjem posameznih elementov v idealno interakcijo na enem mestu. Vrednost čajnega obreda najdemo v čustvenem navezovanju posameznih udeležencev čajnega obreda med seboj. Lepota, katere ne moremo videti, ampak jo občutimo.

 

 


Prevedel in priredil: Sebastjan Javoršek
Povzeto po “niponica” l.2011, št. 5

Deli preko: